Obisk Luke Koper

Obiskovalci Debelega rtiča smo si ogledali Luko Koper

Zgodilo se je v petek, 9.4.2010, ko smo si udeleženci raziskovalnega tabora ogledali največje pristanišče v Sloveniji: Luko Koper.
Najprej smo se pripeljali do zorilnice banan. Tam nam je prijazna vodička zastavila nekaj vprašanj o čolnih in ladjah. Nato smo odšli v zorilnico. Tam je bilo zelo mrzlo, saj morajo banane vzdrževati na primerni temperaturi. Zorenju banan pa so namenjeni posebni prostori, imenovani komore. Da povsem dozorijo, so včasih banane v teh komorah tudi štiri dni. Nato jih naložijo na kamion in jih odpeljejo naročnikom. Avtobus nas je nato odpeljal mimo velikih kupov lesa do naslednjega bazena, nato pa mimo visokih dimnikov in kupov železove rude ter premoga do tretjega pomola. Tam nam je vodička še povedala, da si prizadevajo zgraditi še en pomol.
Raziskovalni tabor mi je bil zelo všeč, ker sem izvedel veliko novih stvari in izvedel veliko zanimivosti. Naslednje leto ga bom tudi obiskal.

Rok Keršmanc, 5.b


Ogled Luke Koper

V petek, 9. 4., smo si udeleženci ogledali Luko Koper. Najprej so nas odpeljali v zorilnico banan. Tam smo veliko izvedeli o transportu in zorenju banan. Nato smo si ogledali najnižji bazen, kjer raztovarjajo kontejnerske ladje. Videli smo tudi nekaj vlačilcev in velika kontejnerska dvigala. Avtobus nas je nato odpeljal do drugega bazena, kjer raztovarjajo generalne tovore in avtomobile. Tretji bazen je namenjen sipkim in tekočim tovorom. Ta bazen je tudi najgloblji, voda je tam visoka 18 metrov in tja prihajajo zelo velike ladje. Nadaljevali smo z ogledom po Luki Koper in opazovali nakladanje tovora na tovornjake in vagone. Povedali so nam, da staro železo iz Slovenije z ladjami vozijo v druge države, kjer ga predelajo. Opazovali smo tudi velike viličarje, ki so prelagali tovor.

V Luki mi je bila najbolj všeč zorilnica banan, ki si jo bom dobro zapomnil.

Vili Mohorič, 5. b

Raziskovalni tabor učencev OŠ Idrija na Debelem Rtiču

Učenci 2. triletja smo se od 8. do 10. aprila udeležili raziskovalnega tabora na Debelem Rtiču. Tabor je organizirala učiteljica Anka Močnik, pri izvedbi pa sta se pridružila še učitelj Matjaž Kerček in učiteljica Mira Tratnik. Tabora se je udeležilo 32 učencev.

V četrtek, 8.  aprila, smo se v popoldanskem času odpravili iz Idrije na Debeli Rtič. Pot je bila dolga, vendar smo okoli 16. ure prispeli na cilj. Z veseljem smo pojedli malico in pot do hotela Bor v središču naselja nadaljevali peš z vso prtljago. Namestili smo se v lepe sobe z udobnimi posteljami.
Za počitek nismo imeli veliko časa, saj smo takoj nadaljevali s pohodom na Hrvatine. Opremljeni z nahrbtniki z vodo in fotoaparati (kdor ga je imel) smo se podali na pot. Šli smo mimo vinogradov in oljčnih nasadov, odpiral pa se nam je lep pogled na morje Vračali smo se po drugi poti, ki je bila prav tako zanimiva. Table s poimenovanji krajev so bile v dveh jezikih, saj na tem območju živi tudi italijanska manjšina. Med postankom nam je učiteljica Anka Močnik razložila, kje se nahajamo, v daljavi smo opazovali mesto Trst. Po razlagi smo se odpravili v hotel na večerjo. Po okusni večerji smo se odšli  v Veveričji domek. Tam smo se vsi udeleženci spoznali in predstavili. Rešiti smo morali uganko in na koncu še kviz. Okoli desete ure smo že vsi spali, saj je bil za nami naporen dan.

Naslednje jutro smo odšli v Koper, najprej v tovarno Tomos. Že ob vhodu sem opazila, kakšna tovarna je to, da v njej izdelujejo motorje. Beseda TOMOS pomeni: Tovarna motorjev Sežana. Vodiča sta nam najprej razložila, kako sploh je nastala tovarna Tomos. Nekaj zanimivih motorjev smo si tudi ogledali v vhodnem delu upravne stavbe. Sledil je ogled proizvodnje. Razdelili smo se v dve skupini in odšli v veliko halo.  V Tomosu dela precej ljudi. Eden upravlja stroje, drugi pregleduje, če je vse natančno izdelano, saj drugače izdelek ni popoln, naslednji pa nadzoruje, če končan proizvod pravilno deluje. Vodič naše skupine nam je vse dele motorjev podrobno predstavil. Obhodili smo celotno tovarno in videli veliko motorjev.  Nekateri so bili zeleni, drugi rumeni ali modri. Pokazali so nam, kako pakirajo končane izdelke za prodajo.  Za konec pa so nas popeljali še v njihovo jedilnico, kjer so nas pogostili s pijačo in s slastnim pecivom. Vsak od nas pa je dobil še katalog njihovih motorjev in obesek za ključe. Darilo smo dobili v vrečki Hidrie, saj je Tomos eden od njihovih obratov.

Nato smo odšli v Luko Koper in si najprej ogledali velike ladje v pristanišču ter zorilnico banan. Ob vstopu v hladilnico smo takoj zaznali značilen vonj tega sadja. Vodička nam je povedala nekaj zanimivosti o bananah. K nam ne prihajajo samo iz Afrike, kot si nekateri predstavljajo, temveč tudi iz Južne Amerike. V hladilnico pridejo še zelene, šele v komori, torej v  posebnem prostoru, v približno petih dneh dozorijo. Nato jih razvozijo do kupcev. Nadaljevali smo ogled z avtobusom. Vozili smo  se po Luki Koper,  saj bi bilo nevarno, če bi šli peš. Vodička nam je razlagala v avtobusu in mi smo opazovali skozi okno. Videli smo terminal za sadje, sipke in tekoče tovore ter les, konternejski ter avtomobilski  terminal. Po koncu zanimive in poučne razlage smo dobili še vsak svoj zemljevid Luke Koper in še veliko ostalih prospektov.

Po ogledih tovarne Tomos in Luke Koper smo se vrnili v hotel, časa za odmor po kosilu pa ni bilo. Ustvarjali smo namreč v dveh skupinah, pisali smo o dogajanju in ogledih ter ustvarjali ob pesmi Gusarska. V popoldanskem času smo obiskali oljčni nasad in se seznanili s pridobivanjem olja. Oljkarja sta nas seznanila s celotnim postopkom pridobivanja olja, od oljke do oljčnega olja. Tudi pokušali smo ga. Nekaterim je bil okus všeč, druge pa je motil že vonj te vrste olja. Po vročem dnevu nas je razveselilo še kopanje v hotelskem bazenu. Zelo smo uživali in se imenitno sprostili.

Po večerji nam je učitelj Matjaž Kerček ob projekciji predstavil mokrišče Škocjanski zatok. Vsi smo dobili razglednici z lepimi motivi in knjižici o Škocjanskem zatoku. Naslednji dan v dopoldanskem času smo ta naravni rezervat tudi obiskali. Videli smo veliko različnih vrst ptic. Učitelj Matjaž nam je želel predstaviti čim več novih nevsakdanjih ptic. S pomočjo daljnogledov ali teleskopov smo jih opazovali skriti za lesenimi pregradami, da jih ne bi motili. Opazovali in božali smo tudi značilno istrsko govedo, ki so mu našli prostor v tem zaščitenem območju. Če smo bili pozorni, smo lahko opazili tudi dve kamarški kobili, ki so ju vzgojili v deželnem naravnem rezervatu na izlivu Soče v Italiji in ju pripeljali  v zatok, kjer se dobro počutita v močvirnatih jezerih. Ob poti je bilo veliko mlak, in v mlakah žabe. Poskušala sem jih ujeti, a mi ni uspelo. Spoznala sem, da so žabe bistre živali.
Ob povratku smo se ustavili še na školjčni sipini in si za spomin v roko stisnili školjko. Učitelji so nam povedali kratko zgodbo o školjčni sipini in kako hočejo čim več školjk ohraniti. Po kratki sprostitvi po kosilu smo zapustili Debeli Rtič in se na poti domov ustavili v Kopru. Tam nas je pričakal učitelj Nace Breitenberger, nas popeljal po mestu in nam ga temeljito razkazal. Občudovali smo si osrednji trg z ložo in stolno cerkvijo, ki smo si jo ogledali tudi v notranjosti. Bila je zelo prostorna in lepo poslikana. Sprehod smo zaključili z zasluženim sladoledom.

Pot domov proti Idriji je bila dolga. Na avtobusni postaji so nas ob sedmih zvečer pričakali starši. Navdušeni smo jim obnovili dogajanje na našem taboru. Upam, da se bom še kdaj udeležila raziskovalnega tabora. Otrokom, ki bodo morda odšli na podobno raziskovanje, predlagam, naj natančno poslušajo in sodelujejo, saj so včasih navidez dolgočasne teme zelo zanimive.

Meni je bilo lepo in menim, da so se tako počutili tudi ostali udeleženci.

Andreja Lapajne, 6. c