Četrta izmena: Enes Handanagić

V našem kolektivu imamo veliko sodelavcev, ki v prostem času počnejo kaj zanimivega, dobrodelnega, športnega, kulturnega, zanimivega – zato smo se odločili, da jih predstavimo v novi rubriki “Četrta izmena” v Luškem glasniku. Tokrat je bil na vrsti Enes Handanagić, s Terminala avtomobilov (TA), dolgoletni nogometaš.

Enes, skladiščnik III na Terminalu za avtomobile

Kdaj si prvič vstopil v Luko? Leta 2013, ko sem končal profesionalno nogometno kariero in prijel za ponujeno delo. Takrat sem prišel vozit avte, delal sem tudi na kontejnerskem terminalu in to je bilo moje prvo srečanje z luko.

Kateri delovni dan/dogodek iz luke si boš zapomnil za vedno? Že zaposlitev v Luki je bila zame nagrada in korak naprej v življenju, zato je vsak dan, ki ga lahko izkoristim v Luki Koper zame lep. Ne, na prvi dan zaposlitve sem imel dejansko mešane občutke. Moraš se navaditi, da nisi več na drugi strani luke in da si postal polnopravni član in lahko prispevaš k skupnemu uspehu družbe.

Kaj te razvedri, ko imaš v službi slab dan? S sodelavci si popestrimo dneve, dosti je bivših športnikov in si lažje pomagamo med sabo, verjetno ker imamo tudi iz športa ta občutek težkih trenutkov, ki jih je treba preživeti. Je pa delo skladiščnikov na TA fizično in psihično naporno, saj veliko prehodimo, plezamo po vagonih, v vseh vremenskih razmerah, hkrati nosimo veliko odgovornost.

Kaj bi spremenil, izboljšal v Luki? Nekatere delovne procese bi lahko poenostavili. Na primer zapisnike, ki jih dajemo ob prevzemu ali oddaji vozil v podpis zunanjim šoferjem, bi lahko podpisovali digitalno, papirjev je še vedno veliko. Jaz si vse obrazce že vnaprej izpišem, kar mi olajša delo predvsem takrat, ko je res veliko vozil. Na terenu zato vpisujem samo tisto, kar pride sproti in pravočasno uspem vse opraviti. Mi ščitimo Luko Koper, saj beležimo poškodbe na vozilih, da ne bi kdo družbe terjal za škodo, ki ni nastala pri nas.

To predpripravo ti je verjetno dal šport? Ja, to je poklicna deformacija. Dosti prej prihajam v službo, ker ne maram zamujati. /tudi na intervju je prišel 15 minut prej/ Včasih mi kdo reče, zakaj toliko prej hodim in izgubljam čas … ampak to je del mene, zame je to edini pravi način: da sem ustrezno pripravljen za delo in ga odgovorno opravim. Nogomet mi je dal občutek za odgovornost in profesionalizem, tak sem in to zahtevam tudi od drugih.

Enes, dolgoletni nogometaš, obrambni igralec

Koliko let si posvetil nogometu? 14 let profesionalne kariere je za mano, vsak dan nogomet z vsem srcem.

Kateri so tvoji največji športni uspehi? Najprej sem bil zadovoljen, da sem sploh prišel iz vojne na Balkanu, zame je bil že to uspeh, brez katerega sploh ne bi bilo mojega nogometa. Potem pa sem bil leta 2006 državni prvak z Gorico, štiri leta kasneje pa še s Koprom.

Si imel kak ritual pred tekmo, iz vraževerja? Ja, vedno sem si najprej obul desno kopačko, pa tudi ogreval sem se na poseben način pred tekmo.

Če ne bi bil nogometaš, bi bil … rokometaš. /smeh/ Enkrat smo se hecali in sem dal Juretu /Vranu/ gol, ki je vrhunski golman, zato bi morda to lahko bil moj drugi šport.

Si ostal v stiku z nogometom tudi po končani karieri? Moj sin trenira nogomet, ima to borbenost in vztrajnost, s katerima se moraš roditi. Sicer pa sproti spremljam nogometno sceno. Po karieri sem naredil izpite za trenerske licence in nekaj časa predajal znanje mladim v Kopru in Izoli, treniral sem tudi Tjaša Begića, danes enega najbolj perspektivnih nogometašev pri nas. A Slovenija je premajhna za toliko trenerjev, pa tudi delo v izmenah mi tega ne omogoča.

Tvojo pot je zaznamovala huda nesreča, ko te je leta 2003 nasprotnik iz Liverpoola Sami Hyppiä v akciji (nenamerno) brcnil v glavo. Utrpel si hude poškodbe očesa, zenice, zlomljeno ličnico, sledili so operacije in dolgotrajno okrevanje. Moja nogometna zgodba je šla do takrat v pravi smeri, kariera se je vzpenjala, a potem se je zgodilo to, česar se športna javnost še danes spomni. Ravno sem prišel v Olimpijo in veliko obetal, potem pa mi je ta dogodek zelo spremenil kariero in življenje, vse je šlo v drugo smer.

Kaj bi storil, če bi Samija danes srečal v nekem zakotnem baru na drugem koncu Slovenije? /smeh/ V športu zame ni maščevanja, saj se to slej ko prej zagotovo odbije nazaj vate. Vrhunski športniki smo gladiatorji, vsi se borimo in Hyppiä me zagotovo ni brcnil nalašč. Se mi pa nikoli ni opravičil ali vprašal, če sem ok, saj so bili cilji Liverpoola čisto drugje. Zanje smo bili samo »običajneži« na podpovprečnem stadionu. Zato mi je ostalo malo grenkega priokusa. Pravi športnik se pobere in bori za povratek, povsod so zmage in porazi. Zato mi je nogomet prinesel veliko pozitivnih stvari: na koncu športne kariere se je moja pot nadaljevala v velikem slovenskem podjetju, Luki Koper, kjer prav tako po svojih športnih prepričanjih lahko delujem uspešno in dajem vse od sebe, da prispevam k novi uspešni zgodbi.