To je bil Marjan Čeligo, ki se svojih dni v Luki še danes dobro in rad spominja. “To so bile prve bitve, ki smo jih vgrajevali na tedanjo prvo obalo pristanišča. Ni pa to bila samo ena, bilo jih je dvanajst. Vsaka je tehtala 1,5 tone, s konji so jih privleki na obalo. Na stari sliki je tudi Dalmatinec na leseni barki, ne vem mu več imena, ki je delal temelje za obalo, jaz pa sem bil v ekipi za zidarska in tesarska dela. Bilo nas je 10 do 12, dobro smo delali in vsi so nas hvalili. Vse smo delali ročno, ni bilo strojev ne viličarjev, vse smo reševali s tehniko dviganja. Delali smo tudi ponoči, ker se je mudilo. Najprej v službi in potem smo ostali še naprej, tudi po 15 ur.”
Bitvo so vgradili tako, da so najprej zabetonirali temelje za nosilce, na katere so pritrdili bitvo. Nosilci so bili 1,2 metra debeli in 70 centimetrov narazen, in nato vstavili še železa. “To so bile muke, težko delo. Sam sem to delal, pa zdaj komaj verjamem, da sem to naredil. Prvih 200 metrov smo mi opremili z bitvami, naprej pa je gradil Gradis.”
Do leta 1961 je delal v Luki, nato pa šel med obrtnike gradbene stroke. Za svoje delo in prispevek k razvoju obrti je leta 2010 prej tudi Zlati grb Občine Piran. Za Luko pa ni več delal, nam še pove, z njo pa ostaja povezan preko vnukinje, ki dela v luki.
*Bitvi po slovensko sicer rečemo priveznik.
