Včasih s harmoniko in z zastavo, danes ciljno individualno

Kri je dragocenost, ki jo v najmanjše podrobnosti odlično pozna dr. med. Irena Kramar, vodja Centra za transfuzijsko dejavnost Izola (CTDI), s katero smo se pogovarjali o srčnih luških krvodajalcih.

»Transfuzija je kot transplantacija organa …

… , le da gre tukaj za tekoče tkivo. Samo najboljši so lahko krvodajalci: ko oseba pride na odvzem najprej ugotovimo ali ji bo odvzem škodil. Pri krvodajalcih smo strogi – kri mora imeti najprej zase, plus rezervo zase in nato še višek, ki ga lahko nekomu da. Če je nima, odvzem kljub veliki želji krvodajalca zavrnemo. Nato se prepričamo še, da darovana kri ne bi škodila prejemniku, zato na začetku odvzema najprej vzamemo kapljico krvi, da takoj ugotovimo ali je kri sploh ustrezna. Največ odklonov je zaradi premalo hemoglobina v krvi, kar pa ne pomeni nujno slabokrvnosti.

Zakaj ni več množičnih akcij?

V krvi so žive celice, eritrociti živijo le 120 dni. Krvodajalec običajno da 4 – 4,5 dcl krvi, v njej je le 75% celic, ki lahko prenašajo hranila. Ko odtočimo plazmo in celicam dodamo hrano, s tem podaljšamo preživetje rdečih krvničk, a je maksimalna uporabnost take krvi še vedno le 42 dni. Zalog na veliko zato ne moremo delati.
Vsi večji centri za transfuzijo krvi smo združeni v zavod in centralno vodimo evidenco zalog in potreb po celi Sloveniji. Vsa odvzeta kri gre v laboratorije Ljubljano, kjer jo pripravijo, prečistijo in pošljejo glede na potrebe nazaj do nas. Centralizacija je za optimalne odvzeme in porabo ključna, kar se kaže tudi v praksi, saj v Sloveniji praktično nimamo neporabljene darovane krvi, ki bi jo morali uničevati. Naša država je samozadostna pri oskrbi s krvjo, vsa kri ostaja v Sloveniji.

Kakšni smo luški krvodajalci?

Fantastični! Luških krvodajalcev je veliko, smo jih zelo veseli in tudi ponosni nanje.
V tej službi sem od leta 1986 in od začetka sem spoznavala luške delavce kot izjemno motivirane in organizirane krvodajalce, za katerimi zelo močno stoji podjetje. Včasih smo vedeli, da če je bila nuja, smo klicali Luko ali Policijo in smo 100% dobili ljudi na odvzem. Takrat so prišli z zastavo in s harmoniko, v skupini … proces dela je zastal, tega pa si danes ne moremo privoščiti ne zaradi podjetja, pa tudi ne zaradi nas. Mi potrebujemo kontinuiteto in polnjenje zalog glede na realne potrebe, zato krvodajalce danes kličemo individualno.

V Luki ste najlepši zgled, da se tudi v teh časih zelo odzivate na naše klice po oddaji krvi, kot podjetje pa ljudem dajete še dodaten prost dan nagrade. Krvodajalci so lahko še tako motivirani, a če ni posluha v podjetju, ljudje ne morejo k nam. Pohvale gredo zato tudi delodajalcem, ki nekatere delavce tudi do štirikrat na leto pustijo na odvzem in jih zato vsakič pogrešijo 1 dan, vi v Luki pa celo 2 dni za vsak odvzem. Tak človek reši druga človeška življenja in zato verjamem, da je cena odsotnosti večkratno poplačana drugje.