V našem kolektivu imamo veliko sodelavcev, ki v prostem času počnejo kaj zanimivega, dobrodelnega, športnega, kulturnega, zanimivega – zato smo se odločili, da jih predstavimo v Luškem glasniku v rubriki “Četrta izmena”. Tokrat je na vrsti Primož Benčič, komercialist na Kontejnerskem terminalu in dolgoletni vaterpolist.
Primož, komercialist na Kontejnerskem terminalu
Kdaj si prvič vstopil v Luko? Oče je delal v ladjedelnici, ki je imela pisarno tudi na TRTu, zato sem v luko prvič zagotovo prišel z očetom. V Luki pa sem se zaposlil decembra 2016.
Kateri dogodek iz luke si boš zapomnil za vedno? Prvo službeno pot, ko sem v tujino potoval kot zaposlen v Luki Koper in je bila to zame nova izkušnja, dobil pa sem tudi čisto drugo perspektivo o luki, kot sem jo imel prej. … Ne, ne, žene nisem spoznal v Luki, ampak na aerobiki. (?!) Ne sprašuj, to je čisto druga zgodba … (smeh)
Kaj te v službi razvedri, ko imaš slab dan? Ko delo ne gre po planu, me dvignejo ljudje okrog mene, tudi ko kdo pride »razbijat bale«, bi bilo narobe, če ga ne bi bilo.
Kaj bi spremenil, izboljšal v Luki? Želel bi si manj birokracije in formalizmov. Zaupati moramo v kader, saj mnogokratno potrjevanje in pregledovanje seje slabo voljo med ljudi, ki svoje delo obvladajo.
Prišel si od »zunaj«, kakšna je razlika med biti v Luki in biti Luški? Ogromna, žal ne znamo ceniti organiziranosti, urejenosti, razmejitve odgovornosti, odnosov in vse podpore, ki jo Luka Koper nudi zaposlenim. Mi smo svetlobna leta stran od primerljivih podjetij, se mi pa zdi, da se tega marsikdo ne zaveda.
Si sploh kdaj delal v 2. izmeni, te navihano sprašujejo s KT? Preden sem prišel v Luko sem delal v drugi in tudi tretji izmeni, saj je bil to takrat moj običajni delovnik. Odkar sem luški, pa sem ves čas »prva«.
Kaj ti je šport dal za službo in življenje? Vztrajnosti in zavedanja, da sam ne morem doseči nič, da je uspeh rezultat cele ekipe. »Idi, pobij sve i vrati se sam,« me je sarkastično ošteval eden od trenerjev na začetku, ko me je učil, da naj neham solirati in biti kot Rambo.
Primož, dolgoletni vaterpolist
Vaterpolo si igral … vseh 19 let za Koper, danes kot veteran rekreativno igram za Žusterno.
Tvoj oče je bil vrhunski rokometaš, ti pa si šel v vaterpolo? Oče je bil odličen prvoligaš in ko sem bil star osem let mi je rekel, naj si izberem šport. Verjetno sem se podzavestno bal rokometnega pritiska, ker je bil oče v njem tako dober. Več kot 10 let mu nisem dovolil, da hodi na moje tekme. Čeprav nikoli ni igral vaterpola, je po koncu vedno komentiral moje »napake« in vsakič sva se skregala. Nisem imel vzornikov v vaterpolu, v smislu delovnih navad pa mi je bil vzor prav oče.
Pri vaterpolu je del dogajanja skrit publiki, ali pod gladino res poteka umazana igra, brce, ščipanje, slačenje kopalk? Ja, velik del igre je pod vodo in najbolj bolečega dela gledalci ne vidijo. Pravi igralci ne bodo nalašč udarili, kjer moške najbolj boli, ali v obraz. Prej se to zgodi v igri s slabimi nasprotniki, ki s takimi provokacijami kompenzirajo slabše znanje in pripravljenost. A dober sodnik praviloma vidi vse, kar mora. Ni pa prav, da od igralca vnaprej predvideva, kaj bo naredil, če se vaterpolista drži kakšen sloves.
Koliko bazenske vode si največ popil na tekmi? Toliko, da sem moral spiti pol steklenice brinjevca za razkuževanje. Ne, ne, do nivoja resnega tekmovanja smo že tako dobro izurjeni v plavanju, da vode skoraj ne požiramo, zapiranje ust postane avtomatsko kot dihanje.
Kako se znebiš vonja po kloru na koži? Se ga ne! Zdaj, ko grem v bazen samo trikrat na teden, še gre. Ampak ko sem redno treniral vsak dan dvakrat, tega vonja nismo izprali niti s sto tuši na dan, s kremami, z losjoni, vse smo poskusili, ni šlo. Pri vsaki fizični aktivnosti je iz telesa udaril vonj po kloru, romantika s punco in cela soba smrdi po kloru. Zaradi bazenov imam še danes bolj suho kožo, občasno tudi srbečice.
Kot “človek voda« si večino časa preživel v toplih bazenih. Si si kdaj želel igrati v hladnih vodah? Koper dolgo ni imel primernega bazena, zato smo trenirali v morju, tudi oktobra. Voda je sicer res imela 17 stopinj, a zunaj ni bilo tako prijetno, pa tudi bazeni niso bili vedno topli. Sem pa zelo rad igral vaterpolo v »odprtih« vodah. Igrali smo v morju, v Trstu, v moletih po Dalmaciji, pa v jezerih. Tega bi moralo biti več, z veseljem bi šel igrat na Blejsko jezero recimo.
So govorice o ponovni aktivaciji v italijanskem klubu točne? Pogovori so stekli, a so se ustavili zaradi pogoja, da bi moral delati za KT čez mejo. To je hec … danes ne bi mogel igrati niti s člani Kopra, saj bi fizično zdržal morda le nekaj minut. Ta šport je namreč izjemno napredoval, tehnika igranja in fizična pripravljenost igralcev sta čisto drugačna kot včasih. Dobri vaterpolisti danes bi se lahko pomerili s plavalci, ki se kvalificirajo za olimpijske igre. Zdaj spadam med veterane, pa tudi koprskega terminala ne bi zamenjal za nobenega italijanskega.
O katerih dosežkih boš povedal sinu? Rezultatov mu ne bom govoril. Zelo ponosen pa sem na svojo vztrajnost in borbenost, skoraj 20 let sem bil aktiven tudi v razmerah, ko je bilo res težko. Nismo imeli ne bazena ne popularnosti in velike podpore športu, pa smo vseeno stisnili zobe. S Koprom sem igral v evropskih pokalih, proti vrhunskim igralcem, vse to so dosežki. A najbolj srečen sem bil, ko smo leta 2008 po 15 letih Koprčani končno spet osvojili prvenstvo. To sem čakal, dosegel vrhunec športne kariere in nato zadovoljen končal.
Kdaj boš delal v IV. izmeni? Sprašujejo za ženo … Vse izmene imam dobro pokrite, hvala za skrb. 😊